Verjetno vsi poznamo izraz “prizemljevanje”, drži? Včasih točno vemo, da nismo prizemljeni, ko nekako letimo na oblaku in sploh nismo tukaj in zdaj. Kot da nismo v svojem telesu in lebdimo nekje v naših mislih. Ste kdaj to doživeli? Ali pa, da enostavno nismo v svojem centru, čutimo, kako nismo stabilni in nas lahko vsaka sapica (ne mislim dobesedno) zamaje. Nismo odločni, nismo jasni, nismo samozavestni in v svoji moči. Takrat vemo, da nismo prizemljeni, nismo dovolj povezani z našo zemljo, saj nas ta povezanost vedno utrdi v svojem centru, v svoji točni stabilnosti in moči.   Ko se prizemljimo, ponovno začutimo to povezanost in neko stabilnost, moč, osrediščenost…